Nevro–zaljubljenost 1. del

Dec 23, 2020

O zaljubljenosti in njenih značilnostih lahko danes že veliko preberemo. Ni skrivnost, da je zaljubljenost eno najlepših in intenzivnih občutij. Je celo tako prijetno občutje, da si jo želimo občutiti znova in znova, kot, da se tega občutka nikoli ne naveličamo. Zaljubljenost obstaja že tako dolgo, kolikor je staro človeštvo in jo poznamo v vseh kulturah. Če dobro pomislimo, mora biti zaljubljenost nekaj univerzalnega in celo nekaj biološkega?

Zaljubljenost je v resnici zelo biološka stvar. Namreč, zaljubljenost je človekova temeljna potreba, tako kot je na primer potreba po hrani. V tem stanju se spreminjajo naše lastne prioritete, želimo si preživeti čim več časa s to osebo, doživljamo navale sreče in evforičnosti, včasih celo brez razloga. Je občutenje, ki dobesedno izčrpa naše telo, zato zaljubljenost ne more trajati dolgo. Fiziološki vpliv zaljubljenosti na naše telo se kaže v tem, da nimamo apetita, bolj se potimo, telo se lahko tudi fizično trese, ko smo v bližini ljubljene osebe, bolj postanemo občutljivi na bolečino in podobno. 

Vse do sedaj povedano nakazuje na to, da so vsa ta občutja in fiziološki odzivi neizogibno povezani z našimi možgani, slednji pa so osnova za zaljubljenost. Center zaljubljenosti se nahaja v orbitofrontalnem korteksu, ki je v tesni povezanosti z limbičnim sistemom, v katerem dominirata amigdala in hipokampus

Naša amiglada je razvita že ob rojstvu in je zadolžena za to, da skrbno shranjuje vse podatke, ki jih dobivamo iz okolja. Shranjuje naša najzgodnejša doživljanja, občutja, dotike in senzacije, ki jih dobimo ob svojih starših. Vsi ti dejavniki so ključni pri zaljubljenosti, saj se zaljubimo ravno na podlagi najzgodnejših nezavednih doživetij. Povedano drugače, naša najzgodnejša doživljanja, ki smo jih občutili ob svojih starših pomembno vplivajo na izbiro partnerja v odraslosti

Hipokampus se razvije kasneje in je zadolžen za obdelavo informacij, ki nastajajo pri čustvenih dogodkih in te dogodke postavlja v ustrezen čas in prostor. Pri zaljubljenosti je hipokampus zadolžen za to, da se spominjamo prijetnih trenutkov, ki smo jih doživeli z ljubljeno osebo. Dodatno sproža tudi hrepenenje po ljubljeni osebi, kar nas navda z pozitivnimi občutki.

Zraven amigdale in hipokampusa pa imajo pri zaljubljenosti pomembno vlogo tudi določene kemikalije v naših možganih ter nevronske povezave v določenih delih možganov. Katere so te kemikalije in kakšne so nevronske povezave, pa si preberite v naslednjem prispevku.

Povzeto po Mikolič, Urška. O ljubezni z vidika nevrobiologije. Psihološki inkubator. [Tiskana izd.]. mar. 2019, letn. 7, št. 11, str. 62–66 in dopolnjeno z razmišljanjem avtorice.

Arhivi